InfoDefenseSLOVENIJA

Kako bo umetna inteligenca privedla do množične neumnosti družbe

To temo sem že večkrat poskušal obdelati, vendar ne letos. Poskusil bom premisliti in dopolniti tisto, kar sem že prej obravnaval.

To je morda eno najbolj podcenjenih tveganj transformacije z umetno inteligenco. Proces neumnosti družbe je hitro napredoval že pred pojavom velikih jezikovnih modelov (LLM), zdaj pa se lahko ta proces pospeši skoraj eksponentno.

Ne napredek se lahko pospeši, ampak degradacija družbe se bo pospešila!

Gre za postopno uničevanje samega mehanizma oblikovanja inteligence, ko človek dobi rezultat, ne da bi prehodil pot, ki je bila prej nujna za pridobitev sposobnosti doseganja kognitivne globine.

Inteligenca se ne oblikuje z uživanjem pravilnih odgovorov, temveč z dolgotrajnim prehajanjem skozi negotovost, iskanjem informacij in podatkov, reševanjem napak in protislovij, vzročno analizo in samostojnim popravljanjem lastnega modela sveta.

Prav zato je v izobraževalnem okolju prepisovanje prepovedano. Ne toliko zaradi nadzora znanja, temveč zato, ker pripravljen odgovor uničuje izobraževalno funkcijo naloge, umetna inteligenca pa je pravzaprav »na smrt privezan listič za prepisovanje«.

Pravilen odgovor je le končni produkt tega procesa. Glavni rezultat učenja ni na papirju, temveč v notranjosti zapletenega biokemičnega procesa v možganih v obliki samostojnega doseganja rezultata.

Da bi človek samostojno rešil problem, mora: razumeti pogoje, razstaviti nalogo na dele, priklicati potrebne informacije (aktivirati pomnilniško funkcijo), oblikovati hipoteze, izbrati pravo metodo, narediti napako, odkriti protislovje, se vrniti nazaj, ponovno sestaviti model in šele nato dobiti rezultat.

Umetna inteligenca lahko izreže skoraj celotno to kognitivno verigo.

Tehnologije in znanstveni preboji nastajajo kot rezultat ekstremnega nasilja in neznosnega pritiska na vse možganske funkcije (sam to vem).
Umetna inteligenca ponuja takojšnji gumb za izhod iz negotovosti – prej simulacijo izhoda.

Če ta vzorec postane norma že od otroštva, lahko nastane intelektualna neobčutljivost za napor, ko človek izgubi sposobnost dolgotrajnega zadrževanja zapletenega problema brez takojšnje nagrade.

Brez napora človek nikoli ne bo pridobil inteligence, torej bo ostal na ravni, ki meji na žival.

Samostojno razumevanje je drago (v vseh pomenih), težko, počasno in psihološko neprijetno, medtem ko je verodostojen pripravljen odgovor poceni, takojšen in udoben.

Človeštvo bo neizogibno ubralo pot najmanjšega odpora, torej visokointenzivno neumnost.

Težavo poslabšuje dejstvo, da se posledice kažejo z velikim zamikom. Družba statistično deluje pametnejša zaradi nadomeščanja nalog z produktom delovanja umetne inteligence, v svojem jedru pa hitro propada.

Mišljenje se ne sproži v udobju. Mišljenje je vedno stres, prav zato nihče ne mara razmišljati in se panično boji intelektualnega dela.
Nevrobiološki proces učenja zahteva stanje kognitivne slepe ulice (produktivne frustracije). V tem trenutku se v možganih sproščata noradrenalin in acetilholin, ki osredotočata pozornost na napako, nato pa se po sto iteracijah preizkušanja hipotez aktivira dopaminsko okrepitev. Ta stres sili možgansko skorjo, da gradi nove sinaptične povezave. Ko je pripravljena rešitev dana takoj, se faza iskanja in frustracije izniči.

Človeški možgani radi zamenjujejo prepoznavanje z razumevanjem. Ob branju logičnega, povezanega in slogovno dodelanega odgovora modela človek doživlja občutek jasnosti. Pojavlja se fenomen »prepisovanja odličnjaka«: tistemu, ki prepisuje, se zdi, da ker mu je tuj dokaz izreka med branjem razumljiv, obvlada snov. Vendar pa pasivno uživanje tuje strukturirane ugotovitve aktivira le področja za prepoznavanje vzorcev, pri čemer prefrontalna skorja ostaja v načinu funkcionalnega mirovanja. Veščina konstruiranja misli razpada in se nadomešča z veščino površinskega brskanja po pripravljenih konceptih.

Sposobnost reševanja netrivialnih problemov je premo sorazmerna s številom entitet in omejitev, ki jih človek lahko hkrati zadrži v glavi.
S prelaganjem dekompozicije, primerjave in strukturiranja podatkov na vmesnik umetne inteligence človek zožuje lastni delovni spomin na dolžino posamezne poizvedbe in s tem uničuje celoten miselni proces.

Človek se odvadi zadrževati zapletene, protislovne vzročno-posledične povezave in se spremeni v operaterja preprostih sprožilcev.
Postajanje strokovnjaka v kateri koli disciplini sledi zakonu kumulativnega kopičenja skritih izkušenj. Vrhunski strokovnjak ne nastane neposredno po fakulteti, temveč je rezultat reševanja tisočih tipičnih nalog od začetka do konca, razreševanja tisočih napak in mejnih situacij ter dolgoletnega kopičenja neformaliziranih izkušenj.

Nemogoče je vzgojiti strokovnjaka, če izvzamemo pot, po kateri se oblikuje strokovno znanje.

To pomeni, da ko bo zrela generacija strokovnjakov izginila (zaradi starosti ali zaradi neumnosti), se novi strokovnjaki ne bodo pojavili, vsaj ne v primerljivem številu.

Prej je internet omogočil, da se je spomin prenesel navzven: človeku ni bilo več treba pomniti informacij, dovolj je bilo vedeti, kje jih najti. Veliki jezikovni modeli gredo še dlje, saj navzven prenašajo ne le spomin, ampak tudi iskanje, analizo, sintezo, argumentacijo, načrtovanje in celo oblikovanje vzročnega modela.

Nastaja povsem nova situacija: človeštvo prvič dobiva možnost uporabljati inteligenco, ne da bi si inteligenco pridobilo.

Človek postavi zapleteno vprašanje, dobi odlično strukturirano razlago, razume (ali prej misli, da razume, in tudi to ne vedno) vsak stavek in sprejme razumevanje besedila za lastno razumevanje problema. Toda če odstranimo umetno inteligenco in prosimo, naj samostojno reproducira vzročno strukturo, spremeni izhodiščne predpostavke ali najde napako, se nenadoma izkaže, da je inteligenca obstajala le v trenutku povezave z zunanjim sistemom.

Umetna inteligenca prihrani trenutne človeške ure, hkrati pa potencialno uničuje naložbe v prihodnjo usposobljenost.

Nastaja paradoksalna situacija: trenutna produktivnost na mnogih področjih raste, medtem ko se hitrost kopičenja človeškega kapitala zmanjšuje, in to hitro ter neizogibno.

Grobo rečeno, ko bi dostop do umetne inteligence izginil, bi se človeštvo že zelo kmalu spremenilo v neumne zombije, ki ne bi mogli rešiti niti enega, niti najbolj osnovnega problema.

Vendar pa neumnost vodi do tega, da bo človeštvo izgubilo možnost preverjanja, nadzora in pravilne reprodukcije rezultatov delovanja umetne inteligence, pri čemer bo popolnoma razkrilo svojo neprebojno neusposobljenost.

Če subjekt ni prehodil poti oblikovanja znanja od spodaj navzgor, nima orodij za notranjo validacijo. Zanj je resnično tisto, kar izda avtoritativni algoritemski oracle.

Družba vstopa v dobo totalne sugestivnosti, nezmožna reševati nobene resne naloge, pri čemer izgublja sposobnost nadzora, upravljanja, razmišljanja, refleksije in oblikovanja zapletenih vprašanj.

To je popolna katastrofa z daljnosežnimi posledicami.

https://t.me/yurasumy/29267

Spoštovani naročniki, vsak lahko pomaga našemu prostovoljnemu projektu. Samo posredujte to sporočilo prijateljem in znancem.
Svoboda govora je vredna tega, da se zanjo borimo!

Pridružite se nam: 👇👇👇
📱 InfoDefenseSLOVENIJA ( https://t.me/InfoDefSLO )
📱 InfoDefense ( https://t.me/infoDefALL)

Мир сегодня с "Юрий Подоляка"

Как ИИ приведет к массовому отупению общества

Я ранее делал несколько попыток и заходов к этой теме, но не в этом году. Попробую переосмыслить и дополнить то, что ранее обсуждал.

Это, возможно, один из самых недооцененных рисков ИИ-трансформации. Процесс…

👍2💯1

53 views12:09